Vitrina meseca – donacija predmetov Alojza Erbežnika
1.junij 2023
Park vojaške zgodovine je avgusta 2022 prejel zbirko predmetov Alojza Erbežnika, ki jo je muzeju podarila njegova hči Meta Erbežnik. Izbor predmetov je kot začasna razstava predstavljen v ”Vitrini meseca” in bo na ogled do sredine junija 2023. Za podarjene predmete se iskreno zahvaljujemo.
Alojz Erbežnik se je rodil 21. junija 1926 v Gorenjem Polju ob Straži pri Novem mestu. Do 17. leta je skupaj s šestimi brati in dvema sestrama živel pri očetu Francu ter materi Jožefi na družinski kmetiji.
Od maja 1942 je aktivno sodeloval v NOB in se 9. avgusta 1943 pridružil partizanom, kjer je deloval vse do konca vojne. Bil je borec, politični delegat voda in sekretar Zveze komunistične mladine Jugoslavije v četi, bataljonu, brigadi ter diviziji. Za hrabro delovanje pri partizanih je bil že zelo mlad leta 1944 odlikovan z redom za hrabrost.
Leta 1949 je nosil štafeto mladosti in jo tudi sam predal Josipu Brozu – Titu.
Po vojni je bil do leta 1951 kot aktivni oficir Jugoslovanske ljudske armade mladinski funkcionar v diviziji, korpusu in armiji. Med letoma 1951 in 1962 je delal v Generalnem štabu JLA, v vmesnem obdobju 1953–1956 pa je bil na dolžnosti drugega sekretarja Ambasade SFRJ v Bonnu.
Kot oficir JLA je zaključil oficirsko šolo v Sarajevu in Višjo vojno akademijo v Beogradu. Aprila 1962 je bil kot podpolkovnik demobiliziran iz JLA. Še istega leta je bil izvoljen za podpredsednika okrajnega sindikalnega sveta v Ljubljani, v letih 1963–1964 pa je v združenju opravljal funkcijo predsednika.
Od maja 1964 do decembra 1966 je bil štipendist Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, kjer je februarja 1967 tudi diplomiral.
Po končanem študiju je opravljal številne funkcije, med drugim je bil tudi načelnik Inšpektorata Milice pri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani, direktor Komunalnega zavoda za zaposlovanje Ljubljana, direktor podjetja STOL – industrija pohištva v Kamniku in sekretar za socialno politiko Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije.
Bil je športnik po duši in telesu, še posebej rad se je ukvarjal s kolesarstvom, pri čemer je vodil tudi mesečno evidenco prevoženih kilometrov. Tako je leta 2016, še pri 90 letih, v mesecu januarju prevozil kar 60 kilometrov.
Bil je družaben, ljudski, družinski človek; zanimiv, a hkrati zahteven sogovornik, ki je z zanimanjem sledil dogajanju v družini, soseščini, državi in po svetu.
Umrl je 12. aprila 2020, pokopan je na pokopališču Žale v Ljubljani.
Začasno vitrino je pripravil Peter Požar.
