Hiša kulture v Pivki je osrednja galerija na področju sodobne vizualne umetnosti med Ljubljano in Koprom.

Zgodba Hiša kulture se začenja leta 1998, ko je skupina ustvarjalcev naselila prazne prostore v centru Pivke in jih uredila tako, da omogočajo širok spekter kulturnega delovanja. V njih se je začel odvijati program, ki je pokrival celotno polje sodobne urbane kulture, eno od žarišč delovanja pa je bila vseskozi galerija. Nova ekipa, ki je prevzela Hišo kulture leta 2013, je galerijski program postavila v ospredje, ga začela razvijati in nadgrajevati z različnimi podpornimi programi. Danes programi Hiše kulture predstavljajo sodobno vizualno umetnost, s poudarkom na nekonvencionalnih in progresivnih avtorskih pristopih. Pri oblikovanju programov so naša vodilna načela aktualnost, kritičnost, svoboda. V osrednjih galerijskih prostorih so od oktobra do maja na ogled razstave tekoče produkcije slovenskih vizualnih umetnic in umetnikov, od junija do septembra pa pregledne, tematske ali problemske skupinske razstave. V Erikovi sobi je vse leto na ogled stalna zbirka grafičnih del in umetniških publikacij.

Galerija je odprta v torek, sredo, četrtek od 10.00 do 14.00, v petek od 14.00 do 18.00 in v soboto od 9.00 do 13.00 v času trajanja razstav. 

KONTAKT: Društvo Hiša kulture v Pivki, Snežniška cesta 2, 6257 Pivka [email protected] hisakulturepivka.com fb.com/galerijahisakulturepivka instagr.am/hisakulturepivka  

__________________________________________________________

Vabimo vas na otvoritev razstave Erika Mavriča z naslovom V izobilju, ki bo v petek, 7. februarja 2025, ob 19. uri v galeriji Hiše kulture v Pivki.

Erik Mavrič: V izobilju

7. – 28. februar 2025

otvoritev: 7. februar ob 19. uri

Kustosinja: Mojca Grmek

Erik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento.

Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali gips ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdana ali sanj, ga prenese na podlago, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz neporisanega ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba.

Četudi smo nelagodja ob njegovih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do temačne grozljivke in morbidne groteske. Risbe, ki nastajajo v zadnjem času, prikazujejo figuralne prizore, vmeščene v megalomanske infrastrukturne objekte, kot so viadukti, mostovi, tuneli, ali v naravno okolje z elementi, kot so rastlinje ali kamnine, ogromnih razsežnosti. Vse te krajine že same po sebi delujejo grozeče, še bolj pa, ko se izkaže, da so prizorišča neizmernega nasilja. Figure, ki izvajajo nasilje druga nad drugo, so bolj ali manj enake, brezspolne, brez čustev ali občutkov bolečine, robotske, zato se zdi, da jim je to nekako domače, vsakdanje, rutinsko. Figuralni prizori nasilja so ponekod množični, drugod se skrčijo na nekaj posameznih figur, ki tavajo po apokaliptični krajini, na nekaterih risbah pa figur sploh ni – te prikazujejo svet brez vsakršne sledi človeštva. Zato se zdi, da risbe kot zaokrožena celota izrisujejo lok razvoja človeške družbe v prihodnosti, ki se pne iz situacije, kakršna je danes. Če bi jo morali opisati z eno besedo, bi bilo to – izobilje. A ko ob risbah razmišljamo, kakšna je cena zanj, kakšne so njegove posledice in kam nas vse to pelje, prav res ne najdemo razlogov za optimizem.

________________________________________________________________________

Erik Mavrič (1979) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomiral in štiri leta kasneje magistriral. V času študija je prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 2012 posebno priznanje strokovne žirije na 16. slovenski kiparski razstavi. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Krško (2014), Galeriji Alkatraz v Ljubljani (2018), Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (2022), Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (2023) in v Cankarjevem domu v Ljubljani (2024), ter na številnih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Živi in dela v okolici Brežic.

https://www.instagram.com/erik.mavric/