Prva svetovna vojna je bila zlata doba železniških topov. Čeprav na začetku konflikta nobena od vojsk ni imela železniških artilerijskih orožij in je bila sama ideja razmeroma nova, je bilo med to vojno uporabljenih več železniških topov kot v katerem koli drugem konfliktu. Prvo železniško orožje, ki je bilo zasnovano za prekinitev zastoja jarkov, je bilo preprosto, improvizirane zasnove, izdelane z namestitvijo presežne obalne obrambe, trdnjave in pomorskih pušk na obstoječe komercialne železniške vagone. Ko se je vojna nadaljevala, se je razvoj železniškega topništva preusmeril na topove daljšega dosega, ki bi lahko napadali cilje globoko za sovražnimi linijami. Ta sprememba vloge je prinesla veliko večje in bolj izpopolnjene topove, ki so jih pogosto proizvajali z montažo dolgocevnih mornariških orožij na posebej zasnovane železniške vagone.