Italijanska vojska, za razliko od britanske in francoske, med prvo svetovno vojno ni uporabljala tankov v boju, do novembra 1918 pa je bila ustanovljena samo ena enota za usposabljanje, opremljena s francoskimi tanki Schneider in Renault. Zato je imela italijanska vojska v 1920-ih samo en tip tanka v svojem oklepnem inventarju – Fiat 3000. Šele leta 1927 je bila prva tankovska enota ustanovljena kot veja pehote in ne kot samostojna organizacija, konjenica pa je zavrnila idejo o tankih in oklepnih avtomobilih in se odločila, da bo stala ob uporabi konjev za svoje nameščene enote. Med letoma 1933 in marcem 1939 je bilo narejenih še 2.724 tankov CV 33 / L 3, od katerih jih je bilo 1.216 izvoženih po vsem svetu. Ko je Italija junija 1940 vstopila v vojno, je imela vojska 1.284 lahkih tankov, od tega 855 v bojnih enotah, vključno s tremi oklepnimi divizijami. Različice tankov CV 33 / L 3 so vključevale metalce plamena, mostne plasti, vozila za rekuperacijo in radijski ukazni tank. Nekateri tanki L 3 so bili leta 1945 še vedno v uporabi tako s strani nemcev kot nemških zavezniških italijanskih enot Repubblica Sociale.