Marca 1941 je protinemški državni udar v Kraljevini Jugoslaviji spodbudil Hitlerja, da je ukazal invazijo z zavezniškimi italijanskimi, madžarskimi, bolgarskimi in romunskimi silami. Operacija Marita je bila invazija na Jugoslavijo in hkrati na Grčijo. Istočasno se je Hrvaška odcepila od Jugoslavije in se pridružila silam osi. Kraljeve jugoslovanske oborožene sile so bile kljub napredovanju proti Italijanom v Albaniji po 11 dneh spopadov prisiljene k predaji, približno 1 000 vojakov, letalcev in mornarjev pa je pobegnilo v Egipt, ki so ga zasedli Britanci, in se vključilo v enote Svobodne Jugoslavije. Od tam je izbruhnil partizanski odpor proti okupatorjem osi, ki se je pod Mihailovićevimi rojalističnimi “četniki” in Titovimi komunističnimi “partizani” (oba je podpirala Velika Britanija) vse do konca vojne vedno bolj krepil. Vendar so sovražnosti med obema gibanjema sčasoma pripeljale do tega, da so četniki sklenili lokalne sporazume z italijanskimi okupacijskimi silami, Velika Britanija pa je v celoti podprla partizane. Napredovanje Rdeče armade je povečalo moč partizanov, ki so v letih 1944-45 ustvarili nekaj, kar bi lahko opisali kot slabo opremljeno konvencionalno vojsko.