Pogosto se pojavi vprašanje, ali je Avstro-Ogrska kot jadranska država potrebovala večje vojaške ladje, zlasti bojne. Obalo naj bi branile številne manjše bojne ladje, kot so torpedovke ali celo rušilci, pa tudi podmornice. Ne smemo pa pozabiti, da je bila Avstro-Ogrska ena od velesil svojega časa, velesile pa so delovale ne le doma, ampak tudi na svetovnih morjih. V času Habsburške monarhije se je moč posameznih držav, ki so imele dostop do morja in so imele večje ali manjše trgovske flote, merila s številom oklepnih vozil in bojnih ladij. To je še posebej veljalo v času navalizma konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko je bila dirka na svetovnih morjih pri gradnji bojnih ladij, pospešena po pojavu britanskega “Dreadnought”-a, bojne ladje z edinstvenim kalibrom glavnih topov, ki je zasenčila skoraj vse starejše bojne ladje. Avstro-Ogrska mornarica je imela križarke, ki so na svetovnih morjih prikazovale zastavo, bojna flota pa je služila kot projekcija moči v vzhodnem Sredozemlju, kjer je bila tudi Avstro-ogrska komercialno aktivna. Zato ni bilo mogoče odvreči “flote komarjev” (torpedovke in topnjače) za obalno obrambo, obenem pa spodbujati in ščititi interese države in državne ekonomije v bližnji ali daljni tujini.