Predstavitev Parka v Šibeniku
20.marec 2024
Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič se je na povabilo hrvaškega veteranskega združenja »Ruža Hrvatska – Žirje« v začetku marca s sodelavcem udeležil delovnega srečanja iniciativno-svetovalnega odbora Spominskega območja vojaške zgodovine »Ruža Hrvatska – Žirje« v Šibeniku.
Predstavnika Parka sta si uvodoma ogledala otok Žirje, kjer je locirano spominsko območje. Žirje je s površino dobrih 15 km² za Murterjem drugi največji otok šibeniškega arhipelaga, a je kljub temu med manjšimi na Hrvaškem. Na otoku živi le okoli 60 prebivalcev, v poletnih mesecih pa ga oblegajo številni navtični navdušenci in obiskovalci, ki cenijo njegove naravne lepote ter prvinskost. O njegovi pomembni zgodovinski vlogi pričajo tako antični arheološki ostanki kot dragocena vojaško-zgodovinska dediščina. Staro naselje je umaknjeno v notranjost otoka, kar je pogosta praksa med bolj izpostavljenimi otoki, ki so bili v preteklosti tarča piratskih napadov in plenjenja. Za otok je značilna bogata dediščina utrjevanja, ki sega že v 6. stoletje, v obdobje prvih bizantinskih poskusov zaščite tega strateško pomembnega otoka in njegovega zaledja.
Leta 2014 je bilo v bližini Žirja, na 28 metrih globine, odkrito odlično ohranjeno nemško letalo Ju 87D, bolj znano pod imenom »Štuka«, ki so ga med napadom na Kraljevino Jugoslavijo uporabljale tudi italijanske zračne sile. Motor letala je že leta 2007 odkril Željko Šižgorić, predsednik združenja »Ruža Hrvatska – Žirje«, medtem ko je bilo celotno letalo odkrito šele 7 let pozneje, 73 let po njegovi sestrelitvi. Zaradi izjemne redkosti modela in dobre ohranjenosti sta dolgoročno načrtovana tudi dvig in konservacija letala.
Strateški pomen otoka Žirje je prišel do izraza s postavitvijo celovitega sistema avstro-ogrskih topniških utrdb konec 19. in začetek 20. stoletja. Po razpadu Avstro-Ogrske je utrdbe prevzela Kraljevina Jugoslavija, v času druge svetovne vojne pa sta jih okupirali najprej italijanska in nato nemška vojska, ki jih je deloma razstrelila. V povojnem času je utrdbe v 50. in 60. letih dograjevala ter modernizirala JNA. Zadnje obdobje delovanja utrdb sega v čas hrvaške osamosvojitvene vojne med letoma 1991 in 1995.
JLA je v zadnjem obdobju utrjevanja in oboroževanja otoka na obstoječih topniških položajih postavila 12 topov 90/53 mod. 41 proizvajalca Ansaldo iz Genove, ki so bili med drugo svetovno vojno prvotno nameščeni na bojni ladji Vittorio Veneto Italjanske kraljeve mornarice (Regia Marina).[1] Močna prisotnost topov JLA ni bila omejenasamo na Žirje. Topovi različnih kalibrov so bili postavljeni tudi na številne druge otoke, kot npr. Vis, Lastovo … Služili naj bi kot obalno topništvo, sploh tisti na bolj izpostavljenih legah.
Strateška lega otoka Žirje je prišla zlasti do izraza v času hrvaške osamosvojitvene vojne. Otok Žirje je tako leta 1991 s svojo lego in topništvom hkrati zapiral dostop do Šibenika ter istočasno blokiral še morebitno izplutje iz šibeniškega pristanišča. To dejstvo je imelo pomemben strateški vpliv na razvoj dogodkov v prvi fazi vojne, zlasti v bitki za Šibenik med 16. in 23. septembrom 1991, ki je predstavljala svojevrsten preobrat v vojni ter prvo hrvaško zmago. Šibenik so namreč ogrožali s kopenske strani 9. korpus JLA pod poveljstvom Ratka Mladića z močnimi tankovskimi in artilerijskimi silami, z morja ladje Jugoslovanske ljudske mornarice (JRM) ter iz zraka jugoslovansko letalstvo. Hrvaški strani so dodatno težavo povzročale jugoslovanske vojašnice in ladje v Šibeniku ter okolici. Branilci so bili oboroženi pretežno z lahko oborožitvijo, močno pa je primanjkovalo težje oborožitve in topništva. Na srečo hrvaških braniteljev je 14. septembra v tajnosti prišlo do prostovoljne predaje topniških položajev in šestih topov na Žirju, kar je ostalo skrito pred JLA vse do 16. septembra, ko so začeli topovi z otoka streljati na ladje Jugoslovanske ljudske mornarice, pozneje pa tudi na cilje okoli Šibeniškega mostu, kjer so se za napad koncentrirale nasprotnikove sile, ki mostu še niso prečkale. Topovi z Žirja so tako v ključnem trenutku zaščitili Šibenik z morske strani in hkrati zaradi odlične vidljivosti ter vremenskih pogojev delovali tudi na skrajni meji svojega dometa (18 km) okoli Šibeniškega mostu. Kljub napadom letalstva na topove na Žirju so ti nepretrgoma delovali in poleg vojaške vloge predstavljali tudi moralno spodbudo ostalim hrvaškim branilcem, ki so z zasedbo vojašnic ter zasegom vojaške opreme lahko zaustavili in potisnili nasprotnika iz okolice mostu ter Pakovega sela. V topniških napadih je bilo poškodovano tudi mestno jedro Šibenika, vključno z znamenito katedralo sv. Jakoba. Zmaga v Šibeniku in zajetje ladij nekdanje mornarice sta postavila temelje novoustanovljene Hrvaške vojne mornarice (Hrvatska ratna mornarica).
Zaradi pomembne zgodovinske vloge hrvaška veteranska društva namenjajo veliko pozornost tako ohranjanju zgodovinskega spomina kot vojaško-tehnične dediščine Žirja in Šibenika. Ob zagnanosti veteranov in predvsem Željka Šižgorića so tako uspeli rešiti vseh šest topov z Žirja. Dva topova danes domujeta pred Hrvaško vojno fakulteto v Zagrebu (Hrvatsko vojno učilište), za ostale pa sta predvideni obnova in ponovna postavitev na Žirju oziroma v novonastajajočem vojaškem muzeju.
Tej temi je bilo namenjeno tudi sodelovanje predstavnikov Parka vojaške zgodovine na srečanju iniciativno-svetovalnega odbora Spominskega območja vojaške zgodovine »Ruža Hrvatska – Žirje« 5. marca v Šibeniku. Poleg članov veteranskih društev iz Dalmacije in direktorja Muzeja domovinske vojne (Muzeja domovinskog rata) iz Splita Mateja Gabrila se je dogodka udeležil tudi župan Šibeniško-kninske županije dr. Marko Jelić s sodelavci. Direktor Parka je v okviru srečanja sodelujočim predstavil razvoj Parka, način delovanja muzeja in paralele s potencialnim sorodnim muzejskim kompleksom na Hrvaškem. Pri tem je poudaril, da Park predstavlja enega najuspešnejših primerov sodelovanja v Sloveniji med občino, lokalno skupnostjo, Ministrstvom za obrambo in Slovensko vojsko, ki traja že skoraj 20 let. Ob tem je gostiteljem ponudil vso pomoč in izkušnje pri zastavljenih projektih organizatorjev ter nadaljevanje odličnega sodelovanja in povezav med Pivko ter Šibenikom, osnovanih pred skoraj desetimi leti. Gostitelje je obenem povabil na obisk v Pivko in hrvaškemu veteranskemu združenju »Ruža Hrvatska – Žirje« ter njenemu predsedniku Željku Šižgoriću izrazil vse pohvale za trud in zagon.
Obisk je sklenil ogled šibeniške ladjedelnice IskraShipyards, ki jo je leta 2019 kupilo slovensko podjetje Iskra. V ladjedelnici je potekala tudi obnova topov z Žirja, pri čemer so imeli posebne zasluge vrhunski strokovnjaki, ki delujejo v orožarski delavnici znotraj ladjedelnice.
[1] *Vittorio Veneto je bila poleg ladij Littorio, Roma in Impero (nedokončana)ena izmed štirih predvidenih bojnih ladij razreda Littorio, ki jih je gradila ladjedelnica v bližini Trsta. Bojna ladja Vittorio Veneto je imela ob polni obremenitvi izpodriv kar 45.962 ton, dolga je bila 237,76 metra in široka 32,82 metra z ugrezom 9,6 metra. Osem parnih turbin je proizvajalo kar 128.000 konjev, kar je ladji omogočalo končno hitrost 30 vozlov (56 km/h) in doseg 3.920 navtičnih milj (6.310 km). S temi zmogljivostmi se je kosala tudi impresivna oborožitev, ki je vključevala tri kupole s po tremi 381-milimetrskimi topovi (15 inčev), dvanajst 152-milimetrskih topov (6 inčev), štiri 120-milimetrske topove (4,7 inča) in protiletalsko baterijo dvanajstih 90-milimetrskih topov, ki so končali na Žirju. Poleg tega so bila v oborožitvi še številna orožja manjšega kalibra. Bojna ladja je imela veliko posadko, ki je štela med 1.830 in 1.950 častnikov ter mornarjev. Ladja Vittorio Veneto je bila sprejeta v mornarico avgusta 1940 in je bila v aktivni uporabi na Mediteranskem morju, kjer je skupaj z ostalimi plovili Regie Marine predstavljala resno grožnjo britanski Kraljevi mornarici. Vittorio Veneto velja za najbolj aktivno italijansko kapitalno ladjo, saj je sodelovala v kar enajstih operacijah. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je ladja predala zaveznikom in naslednja tri leta preživela v Egiptu. Po koncu vojne je bila kot vojni plen dodeljena Britancem, ki so jo leta 1948 predali v razrez. Kljub vsemu njeni 90-milimetrski topovi takrat še niso končali svoje bojne poti.
