Predavanje Pivška kotlina – pogled iz zraka

Prejšnji teden je v Parku vojaške zgodovine potekalo zanimivo predavanje “Pivška kotlina – pogled iz zraka”, na katerem so obiskovalci lahko spoznali pokrajino, kot jo je moč spoznati s pomočjo posnetkov tehnologije lidar. Gostili smo namreč g. Dimitrija Mlekuža z Zavoda Republike Slovenije za kulturno dediščino, ki je pokazal in interpretiral lidar posnetke Košane, Šilentabra, Slavenskega ravnika, Zagorja, območja Javornikov in druge dele pokrajine zgornje Pivke. “Pivška pokrajina je eden najlepših primerov palimpsesta v Sloveniji,” je dejal Dimitrij Mlekuž.

Lidar tehnologija, ki za razliko od radarske (radijski valovi), uporablja laserske žarke, lasersko skeniranje, je sredstvo, ki je omogočilo arheologom, da “so se dvignili v zrak”. Tako je svoje predavanje začel Dimitrij Mlekuž, po mami Slavenc in zato tudi sicer poznavalec pivške pokrajine.

S približno 15 posnetimi točkami na kvadratni meter so snemalci površja Slovenije posneli tudi pivško pokrajino. Ko proučevalci pokrajine s teh odstranijo drevje, se očem odstrejo gola tla, vsaka bunka ali brazgotina, “vsaka sled v krajini, v katero smo ljudje potopljeni tako, kot so v vodo potopljene ribe,” je dejal Dimitrij Mlekuž. Takšno, strukturirano pokrajino, v kateri je človek puščal svoje sledove skozi tisočletja, se da brati. Vidi se, kje in kaj je gradil, kje je s posegi v prostor izkazoval svojo moč, s tem pa tudi v katerih konfliktih je bil udeležen. 

Sledi v pokrajini puščajo tudi voda, živali. Lidar slika je kot palimpsest, je pojasnil predavatelj, stran rokopisa iz pergamentnega zvitka ali knjige, na kateri je prvotni zapis zbledel ali so ga spraskali in so je nanj zapisali novo zgodbo.

Z lidarjem povsem drugačen pogled

Prvi sledovi na Pivškem so sledovi prazgodovinskih gradišč, rezultati manjših skupnosti iz bronaste dobe. Nek slovenski raziskovalec jih je primerjal s črnogorskimi plemeni,  bratstvi, ki so temeljila na ovčereji, na skupnih čredah in pašnikih in ki so negovala kult bojevnikov. Tako smo si na primeru Slavne lahko ogledali troje gradišč, verjetno prebivališč treh rodov skupnega bratstva, ki so svoj teritorij označile z monumentalnimi belimi kamnitimi gomilami na okoliških vrhovih. Označevalci so tudi zidovi, njive, parcele, obore itd.

Sledovi čiščenja kamnite krajine zaradi urejevanja pašnikov so groblje, ki se na sliki vidijo kot gosto posejane bunkice. Pogosto so del nekih parcel, obdanih ali zamejenih z debelimi, masivnimi zidovi.

Od prazgodovine do srednjega veka se v pokrajini tako rekoč nič ne spremeni. Dimitrij Mlekuž je pojasnil, da rimska prisotnost pivške krajine ni spremenila in zdi se, da so staroselci živeli svoje dotedanje življenje naprej. Rimske sledi od tod je najti predvsem v pisnih virih.

Srednji vek, druga zgodba

Verjetno je mejnik leto 1000 oziroma iznajdba težkega pluga na kolesih, ki ga med oranjem težke ilovnate plasti  vleče več parov volov. Iz lidar posnetkov je vidna tehnika naoravanja, od tod grbinaste njive in polja, »razrezana« v približno 200 metrov dolge ozke trakove, zaradi obračanja pluga v nekoliko zaviti, S obliki. Z volovi je bilo namreč težko obračati, menjavati smer oranja.

Pivška pokrajina je tudi nenavadno gosto posejana z luknjami, sledovi apnenic, kar priča o pomembnosti te surovine za življenje tedanjega prebivalstva. Vidni so tudi ostanki kopišč, kop za kuhanje oglja. Pa poti, predvsem območja, na gosto in na široko zelo razbrazdana, zlasti čez prelaze med javorniškimi hribi in mimo sledi vasi, opuščenih zaradi turških vpadov.

Pivška pokrajina je tudi gradivo za branje konfliktov, polna izkazovanja moči v krajini. Pogoste so sledi vojaških struktur, jarkov, vojaških položajev, dominantnih točk, kar kaže na različne vojske in čase. Lepo se na primer vidi, kako je največja slovenska utrdbena arhitektura, Šilentabor, zgrajena na prazgodovinskem gradišču.

Dimitrij Mlekuž je na koncu predavanja branje pivške pokrajine strnil v nekaj dejstev: »Pivška prazgodovinska pokrajina je še vedno prisotna. Kamorkoli pogledamo, vidimo ostanke prazgodovinske rabe. Glavno obliko pa je dobila v srednjem veku. To dediščino smo šele zdaj začeli prepoznavati.«

Zapisala: Dragica Jaksetič