Napovedujemo: Svetovna znamenitost tokrat na ogled pri nas – “KOLO, 5200 LET”

Svetovna znamenitost tokrat na ogled v Pivki!

Med 20. oktobrom 2017 in 31. januarjem 2018 vam zgodbo edinstvene najdbe predstavljamo v Parku vojaške zgodovine. Doslej najstarejša znana najdba lesenega kolesa na svetu sodi tako po starosti kot tudi po tehnološki dovršenosti v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Originalno kolo z osjo bo po odmevnih razstavah Kolo 5.200 let v Mestnem muzeju Ljubljana v letih 2013 in 2014, 4.000 let kolišč, doslej največji razstavi o koliščih v razstavišču Bad Schussenried v Nemčiji 2016, ter na razstavi Moja Ljubljanica na Vrhniki letos, za tri mesece na ogled tudi v Pivki.

Ne zamudite te izjemne priložnosti! Od maja 2018 bo kolo umeščeno v novo stalno razstavo Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Kolo z osjo, foto: Matevž Paternoster

Odkritje kolesa

Na kolišču Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki so arheologi Inštituta za arheologijo ZRC SAZU leta 2002 pri vzorčenju lesa v enem od drenažnih jarkov naleteli na izjemno odkritje. Poleg dveh čolnov so na dnu jarka odkrili ostanke lesenega kolesa, ki je bilo zaradi predhodnega poglabljanja jarka z gradbenimi stroji že delno poškodovano. Na mestu najdbe so jarek razširili in naleteli še na os, ki se je snela s kolesa. Navdušenje nad odkritjem kolesa in prvimi rezultati raziskav je kmalu zamenjala skrb za njegovo ohranitev. Predmeti iz t. i. mokrega lesa so namreč po  dvigu iz zemeljskih plasti zaradi prisotnosti kisika in pospešenega delovanja mikroorganizmov izpostavljeni hitremu procesu razpadanja. Po posvetu s številnimi strokovnjaki smo kolo in os poslali v priznano konservatorsko delavnico Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer so predmeta konservirali z melaminsko metodo. Sočasno s posegom je bila izdelana tudi posebna mikroklimatska komora, ki omogoča razstavljanje in hranjenje dragocenih predmetov tudi za prihodnje generacije.

Kolo z osjo

Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, ki sta bili spojeni s štirimi hrastovimi zagozdami, in ima na sredini pravokotno odprtino, kamor je bila nasajena os. V premeru meri 72 cm in je debelo okoli 5 cm. Po dendrokronoloških raziskavah je bilo deblo jesena, iz katerega sta izdelani plošči, debelo v premeru vsaj 40 cm, drevo pa je bilo staro okoli 80 let. Izbira lesa ni naključna, saj ima jesen žilav in trden les, rasel je v okolici kolišč in lahko doseže dimenzije, ki so bile potrebne za velike deske brez grč. Os je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa in meri 124 cm. Zaključek osi je pravokotne oblike in nalega v odprtino kolesa. Os je bila na kolo pritrjena s hrastovimi zagozdami, kar pomeni, da se je pri premikanju vrtela skupaj s kolesi. Prav presenetljiva je natančna in izjemno domišljena izdelava kolesa in osi. Upoštevanje krčenja in raztezanja lesa, način pritrjevanja in spajanja ter drugi detajli kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesnih vrst. Kolo z osjo je datirano na podlagi stratigrafskih podatkov, z dendrokronološkimi raziskavami in radiokarbonsko metodo. Staro je okoli 5.200 let in je sočasno z naselbino Stare gmajne, v kateri je bilo odkrito. Pripadalo je dvokolesnemu vozu – cizi. Prazgodovinski prebivalci niso gradili cest, za premagovanje razdalj so raje uporabljali vodne poti, ki so omogočale hitrejše in varnejše gibanje, preprostejše pa je bilo tudi prevažanje večjih in težjih tovorov. Poti po kopnem so premagovali peš, od konca 4. tisočletja pr. n. št. pa tudi z vozom, ki ga je najverjetneje vleklo govedo. Gibanje in prenašanje tovora po kopnem je bilo omejeno zaradi neprehodnosti in zaraščenosti okolja ter je bilo za daljše poti manj primerno.

Rekonstrukcija prazgodovinskega voza, ilustracija: Irena Šinkovec, Igor Rehar, MGML

Kolišča na Ljubljanskem barju na seznamu UNESCO dediščine

Neprecenljiva vrednost kolišč, ki na Ljubljanskem barju segajo v čas od 5. do 2. tisočletja pr. n. št., v obdobje prvih poljedelcev, je v stalni prepojenosti zemeljskih plasti z vodo, kar je omogočilo večtisočletno ohranitev ostalin organskega izvora, med njimi tudi lesenih predmetov. Pomembnost varovanja in ohranjanja tovrstnih najdišč je prepoznala tudi svetovna organizacija UNESCO, ki je v letu 2011 potrdila skupinsko nominacijo alpskih dežel (Avstrija, Francija, Italija, Nemčija, Slovenija, Švica) in kolišča vpisala v svetovni seznam dediščine. Spomeniško območje sestavljajo ostanki prazgodovinskih koliščarskih naselbin, ki so pod vodo, na obrežjih jezer, vzdolž rek ali v močvirjih. Slovenski del sestavlja skupaj devet kolišč v dveh skupinah, ki ležijo na območju občine Ig.

Kolišče Maharski prekop, foto: arhiv MGML

Kolo – izum brez primere

Ko so prvi ljudje s spoštovanjem zrli v nebo, si niso mogli predstavljati, da bodo prihodnja tisočletja izumov in odkritij tja popeljala tudi človeka. Potrebe posameznikov in družbe botrujejo številnim izumom, še pogosteje pa so ti rezultat človekove radovednosti in ustvarjalnosti ter hrepenenja po preizkušanju novega in neznanega. Največji preskok v razvoju se je zgodil v času udomačitve rastlin in živali, kar je omogočilo stalno naselitev, presežki hrane pa so pomenili tudi presežke časa, ki so ga ljudje lahko izkoristili za nove ustvarjalne dejavnosti. Nekatera odkritja so se zgodila naključno, z opazovanjem naravnih procesov in med praktičnim delom ter sočasno na različnih celinah, spet druga so se širila z izkušnjami in uporabnostjo. Izum kolesa je prav gotovo eden najpomembnejših izumov, ki so korenito zaznamovali razvoj človeštva. Prva kolesa naj bi uporabljali v lončarski obrti na območju rodovitnega polmeseca, od koder se je v Evropo razširilo tudi kmetijstvo. Izum kolesa z osjo v 4. tisočletju pr. n. št. pa je pomenil revolucijo v transportu tovora in mobilnosti ljudi in najstarejša lesena kolesa z osjo so se ohranila prav v alpskem prostoru, v mokrih okoljih koliščarskih naselbin. Severno in južno od Alp, od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, Avstrije, severne Italije do Slovenije, je raztresenih okoli 1000 naselbin. Želja po dragocenih surovinah in izdelkih je koliščarje spodbujala k premagovanju razdalj po vsej Evropi.

Rekonstrukcija kolišča, ilustracija: Irena Šinkovec, Igor Rehar, MGML