Muzejski blog: Lipicanci – žive legende

Druga polovica 16. stoletja je bila eno od najbolj razgibanih obdobij v zgodovini. Evropo so pretresali tako kmečki upori kot verske vojne, ki so sledile cerkvenemu razkolu. Tekma za kolonije se je prenašala na spopade med takratnimi pomorskimi velesilami, srednji Evropi pa so še vedno grozili turški vpadi. In v tem težkem času se je na Krasu začela zgodba lipicancev.

Kobilarna Lipica je najstarejša nepretrgano delujoča institucija vzreje konj na svetu. Leta 1580 jo je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel, sin cesarja Ferdinanda I. Ta je leta 1564 razdelil avstrijske dedne dežele, ki so predstavljale jedro habsburške monarhije, med svoje tri sinove: nadvojvode Maksimilijana II., Ferdinanda in Karla. Nadvojvoda Karel je tako vladal Notranji Avstriji, ki je obsegala dežele Štajersko, Koroško, Kranjsko in avstrijska ozemlja ob Jadranu.

Shema tlorisa kraške dvorne kobilarne v Lipici iz leta 1780. Uprava kobilarne je stalno dograjevala objekte in urejala pašnike ter tako ustvarjala vse boljše pogoje za vzrejo plemenitih konj. (vir: kobilarna Lipica)

Lipiška čreda konj je predstavljala veliko bogastvo – avstrijski vladarji so se zavedali njenega pomena in vrednosti ter so jo dejansko obravnavali kot dvorni zaklad. Ob vojni nevarnosti je bilo zato treba čredo na vsak način zaščititi. Leta 1796 so tako pred prodirajočo Napoleonovo armado preselili celo kobilarno, in sicer v madžarski Székesfehérvár jugozahodno od Budimpešte. Selitev kobilarne je predstavljala velikanski organizacijski in logistični zalogaj – čreda skoraj 300 konj je na Madžarsko potovala kar šest tednov. Po mirovnem sporazumu, ki je bil sklenjen naslednje leto, so konje začeli vračati v Lipico, pri čemer je bila celotna čreda premeščena šele septembra 1798.

Lipicanci so zaradi vojne vihre večkrat zapustili svoje matično posestvo v Lipici. Ne glede na to, kam je bila čreda preseljena, ni noben kraj nudil takšnih pogojev za vzrejo konj kot Lipica in lipicanci so se vedno vrnili nazaj na Kras. (avtor Grega Žorž)

Po nekaj letih doma se je leta 1805 čreda znova znašla na begu pred francosko armado. Dne 15. novembra je krenila na pot proti Đakovu v Slavoniji, kamor je prispela prve dni januarja 1806. Oktobra istega leta je bila čreda preseljena v Karád na Madžarskem, aprila 1807 pa se je vrnila v Lipico.

A ne za dolgo – leta 1809, ob Napoleonovem tretjem prodoru v notranjost takratne Avstrije, je morala lipiška čreda še tretjič v izgnanstvo, tokrat v Pecico v današnji Romuniji. Selitev je trajala od 12. maja do 27. junija 1809, čreda pa je v izgnanstvu prebila dolgih šest let – konji so se v Lipico vrnili šele leta 1815.  

Napoleonova armada je v avstrijske dežele prodrla kar trikrat – leta 1797, 1805 in 1813. Avstrijske oblasti so vsakič pred prodirajočo armado umaknile čredo lipiških konj daleč na vzhod. Najdlje vse do Pecice v današnji Romuniji, skoraj 800 km daleč. (vir: Bogdan Willewalde)

Sledilo je sto let zlatega obdobja Kobilarne Lipica, ki ga je 18. maja 1915 prekinila prva svetovna vojna. Že nekaj dni preden je Kraljevina Italija Avstro-Ogrski napovedala vojno, je uprava kobilarne prejela ukaz za evakuacijo. Tako so v Laxenburg južno od Dunaja preselili matično čredo, službene konje in štiriletne kobile, v Kobilarno Kladruby na Češkem pa še preostale letnike kobil ter vse žrebce. Konec prve svetovne vojne je predstavljal tudi konec habsburške monarhije in s tem konec cesarsko-kraljeve dvorne kobilarne v Lipici. Novoustanovljena Češkoslovaška republika je zaplenila vse konje v Kladrubyju; Republika Avstrija in Kraljevina Italija, ki sta ji po vojni pripadla zahodni del slovenskega ozemlja ter s tem Lipica, pa sta si razdelili 179 konj iz Laxenburga, in sicer vsaki polovico črede. Dne 19. julija 1919 je tako v Lipico prispel kontingent konj, ki je po sporazumu pripadel Italiji.

Konji kot vprežne živali so imeli pomembno vlogo pri oskrbi armade na soški fronti. Borojevićeva 5. armada je na primer marca 1917 imela 165.561 konj. Kljub tolikšnim potrebam je bila matična čreda lipicancev nedotakljiva. (vir: Društvo soška fronta)

Dne 9. septembra 1943, dan po kapitulaciji Italije, so v lipiško kobilarno vkorakali Nemci. Že čez en mesec, 10. oktobra 1943, so celotno kobilarno oz. vseh 179 konj preselili v Hostouň na Češkem. Tja so prepeljali tudi lipicance iz jugoslovanskih državnih kobilarn Stančić in Krušedol, dvorne kobilarne Demir Kapija v Makedoniji, avstrijske kobilarne Piber ter arabske konje iz jugoslovanske kobilarne Dušanovo pri Skopju in poljske kobilarne Janów Podlaski. Nacistični vrh je želel tu ustanoviti nekakšno novo središče vzreje lipicancev. Skupaj s čredo so iz Lipice odpeljali tudi 14 domačinov konjarjev in matični arhiv kobilarne. Šest konjarjev se je kmalu vrnilo, osem pa jih je s konji v izgnanstvu preživelo kar štiri leta.  

Spomladi 1945 je bilo jasno, da so Tretjemu rajhu šteti dnevi. Čez južno Nemčijo je ameriška vojska že sredi aprila prodrla vse do češkoslovaške meje, ki je po dogovoru z jaltske konference Američani niso smeli prečkati.  

General George Patton je bil nekonvencionalen poveljnik, ki se ga je držal sloves nekoliko ekscentričnega in verbalno grobega poveljnika. A v vojaški zgodovini ostaja zapisan kot general, ki je s svojo 3. armado v danem času napredoval dlje, osvobodil več ozemlja in zajel več ujetnikov kot katera koli druga armada v zgodovini. (vir: US National Archives)

Plemeniti konji v Hostouňu so bili v veliki nevarnosti, saj je bilo jasno, da se bodo kmalu znašli v rokah Rdeče armade. Izkušnje izpred nekaj mesecev so bile katastrofalne – Sovjeti so čredo plemenitih konj iz Budimpešte deloma porabili kot vprežno živino, deloma pa pojedli. Vodstvo kobilarne je sklenilo, da je treba nekaj ukreniti – čez mejo so poslali obveščevalca, ki se je pustil zajeti Američanom. S seboj je imel kup dokumentov, pa tudi fotografij plemenitih konjev, da bi vzbudili pozornost ameriških častnikov. Poveljnik 2. konjeniškega polka Pattonove 3. armade polkovnik Charles Hancock Reed se je takoj zavzel za reševalno akcijo. Najlažja rešitev bi bila, da bi konje na ameriško stran prepeljali Nemci sami, a jih je bilo premalo za tako obsežno logistično operacijo. Rešitev je ponudil general Patton, poveljnik 3. armade ameriške vojske, ki je bil v osnovi konjeniški častnik in tudi velik ljubitelj konj. »Rešite jih! Storite to hitro!« so njegove besede, ki so postale legendarne. In ameriška vojska je – v nasprotju z določili jaltske konference – prešla češkoslovaško mejo, da bi na Zahod rešila plemenite konje. Enoto 70 vojakov so podpirali tudi dva tanka, dva samovozna topova in druga mehanizacija.

Američani so tako 18. aprila 1945 brez večjih zapletov zasedli konjušnico v Hostouňu. Reševalno operacijo je ogrožala SS skupina Deutschland, ki se ni mogla sprijazniti, da je vojna izgubljena. Američani so zato morali oborožiti tudi prostovoljce izmed rešenih vojnih ujetnikov in predanih nemških vojakov, pa tudi kozakov, ki so se želeli rešiti na Zahod. V naslednjih dneh je res prišlo do spopada, v katerem je uspelo tej mešani enoti ubraniti konjušnico, ob čemer pa sta življenje izgubila dva ameriška vojaka. Sledile so priprave na selitev črede. Žrebeta in slabotnejše konje so natovorili na vojaške tovornjake, ostali konji pa so potovali v štirih kolonah, ki so si sledile v polurnih zamikih; 16. maja popoldne so tako še zadnji konji srečno prispeli v bavarsko mesto Kötzing.  

Selitev črede iz Hostouňa je bila izjemno velik logistični zalogaj. Čredo so razdelili na več manjših skupin, pri čemer so breje kobile in mlade žrebičke naložili na tovornjake ameriške vojske. (vir: Ivo Mihelič, Otroci burje)

Glede na to, da je vzhodna Avstrija vključno z Dunajem po koncu vojne sodila v okupacijsko cono Rdeče armade, je bilo treba rešiti tudi lipicance Španske jahalne šole na Dunaju. Vodja šole Alois Podhajsky je zato 7. maja 1945 za generala Pattona in poveljstvo 3. armade v vasi St. Martin na severu Avstrije organiziral posebno predstavo, da bi generalu pokazal, kaj vse lipicanci zmorejo, ter ga zaprosil, naj jih vzame v zaščito in s tem reši. Patton ni skrival navdušenja in je ob koncu predstave javno razglasil, da bo vojska Združenih držav Amerike naredila vse, da lipicance zaščiti.    

General Patton je bil velik ljubitelj konj in preizkušen jezdec. V okviru ameriške reprezentance je leta 1912 nastopil v modernem pentatlonu celo na olimpijskih igrah na Švedskem. Na sliki jezdi žrebca »Favory Africa«, enega najbolj znanih lipiških žrebcev. Adolf Hitler ga je nameraval po koncu vojne podariti japonskemu cesarju Hirohitu. (vir: US National Archives)

Čreda lipicancev se je za tem nekajkrat selila po Bavarskem in Avstriji. Leta 1947 so Američani 109 konj z arhivom in rodovniškimi knjigami predali Italiji, saj je Lipica do ureditve meje formalno pripadala Italiji. V Lipico se je tako decembra 1947 vrnilo le 11 konj, ki so izvirali neposredno od tu, kobilarna pa je z vztrajnim in požrtvovalnim delom postopoma ponovno vzpostavila čredo več kot 350 lipicancev. Tradicije reje lipicancev so bile 1. decembra 2022 vpisane tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.   

Najmlajši ter najstarejši pa so le streljaj oddaljeni od Parka vojaške zgodovine Pivka. Na posestvu Ravne. Več o zgodovini posestva pa si lahko ogledate v Parku vojaške zgodovine ali v kratkem dokumentarnem filmu. (avtor: Boštjan Kurent)

Avtorja: mag. Janko Boštjančič in Rok Pirjevec

Viri:

Zgodovina Lipice. Dostopno prek: https://www.lipica.org/sl/zgodovina/

Mihelič, I., (2004). Otroci burje: Lipica in lipicanec. Ljubljana: Kmečki glas

Slike:

US National Archives. Dostopno prek: https://www.archives.gov/

Mihelič, I., (2004). Otroci burje: Lipica in lipicanec. Ljubljana: Kmečki glas

Društvo soška foronta. Fotografija logistike 1. svetovne vojne

Bogdan Willewalde, Dostopno prek: https://www.historyhit.com/key-battles-in-the-napoleonic-wars/

Lipicanci na paši. Avtor: Boštjan Kurent

Zemljevid selitve lipicanske črede. Avtor: Grega Žorž