Podvodna plovila “ljudi žab”

Čeprav je nekdanja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913 Zeta primat največjega in najtežjega eksponata v Parku vojaške zgodovine maja 2016 prepustila nemški vojni lokomotivi iz 2. svetovne vojne, zagotovo v marsičem še vedno ostaja daleč najbolj privlačen in skrivnosten primerek v muzejski zbirki. Del tega zagotovo izvira iz opredelitve podmornice kot »diverzantske« ter dejstva, da plovilo precej odstopa od klasične predstave, ki jo imamo o podmornicah.

Podmornica P-913 je tako relativno majhna, ima izključno baterijski pogon in, kar je za številne obiskovalce najbolj zanimivo, nima niti ene torpedne cevi ali lanserjev raket, kljub dejstvu, da so jo številni pojmovali kot najbolj ofenzivno orožje nekdanje Jugoslovanske vojne mornarice (JVM). Njeno poglavitno orožje se je namreč skrivalo v njeni notranjosti, saj je podmornica lahko ob štirih podmorničarjih prevažala do šest diverzantov. Samo podmornic je bila že predstavljena, manj pa je bilo zapisanega o delovanju diverzantov in njihovi opremi.

P-913 Zeta v Parku vojaške zgodovine Pivka. Foto: Simon Avsec

Leta 1960 je bil v Tivatu v Črni gori ustanovljen 82. pomorski center za razvijanje pomorske diverzantske enote ter izvajanje šolanja potapljačev za celotno vojno mornarico. Že leto kasneje je bil center preseljen na otok Sveta Katarina v bližini Pulja, v neposredno bližino podmorniške baze. Neposredni stik obeh enot je prinesel številne prednosti, zlasti v intenzivnih skupnih pomorsko-diverzantskih usposabljanjih ter tudi v potapljaškem usposabljanju kandidatov za podmorničarje.

Diverzantski mini M66 in M71 v Parku vojaške zgodovine. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Skupna usposabljanja za diverzantske operacije so najprej temeljila na transportu diverzantov do cilja in njihovem izkrcanju, ko je podmornica na površini, kar je izničilo prednost prikritega prevoza in izpostavilo tako podmorničarje kot diverzante nasprotniku. 82. pomorski center in 88. podmorniški divizion sta zato pričela oblikovati načrte za izstop pomorskih diverzantov iz podmornice, ki bi mirovala bodisi na morskem dnu bodisi na različnih globinah. Izstop bi potekal skozi poplavne komore ali torpedne cevi.

Transportni oddelek na plovilu R-1. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Na začetku je bila uporabljena predvsem podmornica Sava (P-802), kasneje pa še podmornici P-811 Sutjeska in P-812 Neretva. Kot temeljna težava se je hitro pokazala globina izhoda iz podmornice. Če do 10 m globine težava še ni bila tako izrazita, je bilo bistveno drugače na globinah do 60 m, kjer so diverzanti uporabljali napravo Oxymix 3C na polzaprti dihalni krog in plinske mešanice Nitrox.

Prihod potapljačev diverzantov s plovilom R-1 in podvodno mino M66. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV

Leta 1971 je 88. podmorniški divizion zapustil Pulj in se preselil v Split. Intenzivnost skupnega usposabljanja je tako nekoliko upadla, kar pa se je izboljšalo z selitvijo 82. centra v Divulje v neposredni bližini Splita in vojaškega pristanišča Lora. Sedemdeseta leta so pomenila tako uvedbo sodobne diverzantske opreme kot tudi uvajanje novih, sodobnejših in zmogljivejših podmornic P-821 Heroj, P-822 Junak in P-823 Uskok ter konec 70. let kot dve zadnji dizel-električni podmornici nekdanje JVM še P-831 Sava in P-832 Drava.

Prevoz diverzantov na območje njihovega delovanja vedno predstavlja operacijo visokega tveganja tako za posadko kot za samo plovilo. Da bi nekoliko zmanjšali tveganje, so že kmalu razvili tako imenovane jahalne torpede, ki so omogočali hitrejši transport diverzantov in eksplozivnih naprav. Omenjeni koncept so na neki način uspešno uporabili tudi italijanski potapljači, ko so s primitivnimi torpedi novembra 1918 v Pulju potopili bojno ladjo Viribus Unitis. Koncept je dozorel v drugi svetovni vojni, ko so se ga spet najbolj vneto posluževali prav Italijani.

R1 v PVZ. Foto: Simon Avsec

82. pomorski center je imel v uporabi nekaj francoskih jahalnih torpedov T-14 Pegasus, na osnovi katerih je Inštitut za ladjarstvo Zagreb (Brodarski inštitut Zagreb) na začetku 70. let začel razvijati projektno dokumentacijo in navigacijsko napravo NU-10 za plovilo, namenjeno prevozu enega potapljača diverzanta. Vozilo R-1 je bilo dolgo 3,7 m, brez tovora je tehtalo 160 kg, delovna globina je bila do 50 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 15 in 20 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 4,4 do 5 km/h.

Prednost R-1 je bila tudi ta, da je bilo mogoče plovilo spraviti iz podmornice pod vodo skozi 533-milimetrske torpedne cevi jugoslovanskih podmornic, kar je bistveno zmanjšalo verjetnost, da jih nasprotnik odkrije. Plovilo je bilo »mokrega« tipa, diverzant pa je med plovbo ležal na trupu, pred vodnim tokom ga je ščitil vetrobran iz pleksi stekla. Upravljanje globine je potekalo prek prednje ročice, medtem ko je usmerjanje potekalo z nogami na zadnjem delu R-1.

Podvodni torpedo je imel v prednjem delu tudi transportni oddelek, kjer sta bili lahko nameščeni bodisi dve magnetni mini M71 (vsaka 14,5 kg, 3 kg TNT, časovni vžigalnik) bodisi ena diverzantska mina M66 (50 kg, 27 kg TNT, časovni vžigalnik).

Podvodno plovilo R-1 v transportnem oddelku diverzantske podmornice. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV

Inštitut za ladjarstvo Zagreb je za potrebe diverzantov razvil tudi večje dvosedežno plovilo R-2, ki so ga podmornice prevažale na zunanjem trupu. Plovilo je bilo dolgo 4,9 m, brez tovora je tehtalo 1400 kg, delovna globina je bila do 60 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 33 in 43 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 6,9 do 8,1 km/h. Pogon je bil tako kot na R-1 akumulatorski. R-2 je bil poleg dostave diverzantov in njihovega delovanja v nasprotnikovih vodah namenjen tudi podvodnemu opazovanju in protidiverzantski zaščiti pristanišč, sidrišč in lastnih minskih polj.

Plovilo R-2 v Tivatu. Foto: arhiv Janko Boštjančič

V Parku vojaške zgodovine, kjer je že od leta 2011 poleg podmornice P-913 Zeta razstavljeno tudi podvodno diverzantsko plovilo R-1, smo si že leta prizadevali, da bi našli in pridobili še plovilo R-2. Čeprav je veljalo, da so poleg nekaj primerkov v muzejski lasti vsa uničena, smo po naključju lansko jesen uspeli odkriti še enega. V septembru 2021 je Prostovoljno gasilsko društvo Košana Prostovoljnemu gasilskemu društvu Boka  iz Tivta v Črni gori podarilo gasilsko vozilo TAM 125 T10. Z ozirom na to, da je podmornica Zeta prišla v Pivko iz Tivta, je bila primopredaja vozila opravljena v Parku. V delegacijo Občine Pivka, ki je za tem obiskala Tivat, sta bila povabljena tudi direktor Parka mag. Janko Boštjančič in strokovna sodelavka Ana Čič.  

Predaja vozila TAM 125 T10 PGD Košana gasilcem iz društva Boka iz Črne gore v Parku vojaške zgodovine leta 2021. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Obisk delegacije Občine Pivka v Tivatu. Foto: arhiv Tivat

Delegacija je v Tivtu obiskala tudi Muzej pomorske dediščine in se tam srečala z nekdanjimi podmorničarji, ki so že večkrat obiskali pivški Park. In prav ti so opozorili, da je na zunanjem skladišču za muzejem še eno plovilo R-2. Glede na to, da se je pivški delegaciji na obisku muzeja pridružil tudi slovenski obrambni ataše v Republiki Črni gori kapitan bojne ladje Boris Geršak, je akcija nemudoma stekla. Slovenija je uradno zaprosila za donacijo eksponata in črnogorsko ministrstvo za obrambo je prošnji hitro ugodilo. Dne 20. septembra 2022 je bil ob uradnem obisku ministra za obrambo Marjana Šarca v Črni gori podpisan dogovor o donaciji muzejskega eksponata, ki je konec istega leta prispel v Slovenijo.   

Z razvojem diverzantskih podmornic razreda Una v 80. letih so tako podmorničarji kot diverzanti dobili namensko plovilo, zasnovano prav za izvajanje prikritega delovanja ob nasprotnikovi obali ali na morebitnih okupiranih otokih v Jadranu. Šest diverzantskih podmornic je tako predstavljalo udarno pest mornarice, ki bi lahko v morebitnem konfliktu delovale tudi na nasprotnem, italijanskem delu Jadrana.

Diverzanti v poplavni komori podmornice. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV

Podmornice, kot je pivška P-913 Zeta, bi se v tem primeru neopaženo približale območju delovanja in se tam spustile na morsko dno do globine 43 metrov. Sledil bi premik diverzantov v sredinsko poplavno komoro, ki bi se po tem, ko bi se hermetično zaprla, pričela polniti z vodo. Izenačitev pritiska bi omogočila izstop diverzantov nad trup podmornice, kjer bi iz namenskih transportnih oddelkov sneli podvodna plovila R-1 in se odpravili proti končnemu cilju. Povratek na podmornico bi bil sicer možen, vendar bi se po pričevanjih največkrat diverzanti po izvedbi napada na ladje, ključne objekte in infrastrukturo umaknili v notranjost Italije in nadaljevali diverzije. Diverzantska podmornica pa bi že ob odhodu zadnjega potapljača zaprla loputo, iztisnila vodo iz poplavne komore in se odpravila domov.

Podvodno plovilo R-1 ob podmornici P-913 Zeta v Pivki. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Tako podmorničarjem kot diverzantom svojega znanja ni bilo treba uporabiti proti potencialnemu nasprotniku v Jadranu. Jugoslavija je namreč potonila v lastnem ognju, z njo pa tudi velik del znanja, izkušenj, človeškega in industrijskega potenciala ter ponosa nekdanjih podmorniških sil vojne mornarice. Del te dediščine je po zaslugi Društva podmorničarjev, donatorjev, Občine Pivka, Muzeja Sergeja Mašere ter Ministrstva za obrambo Republike Slovenije mogoče videti tudi v Parku vojaške zgodovine.

Obiskovalci Parka bodo imeli 15. in 16. aprila v sklopu Podmorničarskega vikenda možnost obiskati podmornico v spremstvu nekdanjih podmorničarjev. Po podmorniški razstavi in v podmornico bodo tisti konec tedna obiskovalce vodili prekaljeni morski volkovi ter jim predstavili lastne izkušnje življenja in delovanja pod morsko gladino.

Boštjan Kurent, kustos Parka vojaške zgodovine Pivka